Po stopinjah Valentina Staniča 2017

PO STOPINJAH VALENTINA STANIČA

Valentin Stanič je bil prvi slovenski alpinist. Rojen je bil v vasi Bodrež leta 1774 blizu Kanala ob Soči, umrl pa je leta 1847 v Gorici za posledicami delovne nesreče. Bil je primorski narodni preporoditelj. Študiral je teologijo, služboval je v raznih krajih severne Primorske, pisal je pesmi, se ukvarjal z vzgojo mladine in ustanovil gluhonemnico (šolo oz. zavod za gluhoneme). Sredi hribov, kjer je živel, se je navdušil zanje in leta 1800 se je povzpel na bavarski Watzmann, Grossglockner in Hoher Gall. Leta 1808 se je povzpel na Triglav. Te gore so bile tedaj še brez poti težko dosegljive s tedanjo opremo, danes pa so dosegljive vsakemu izkušenemu planincu. Zanimivo je, da je ustanovil tudi prvo društvo proti mučenju živali in tudi prvo slovensko knjigarno v Gorici. Primorski planinci tako že od leta 1994 organizirajo pohod po njegovih poteh od Solkana preko Sabotina, Brd, Korade do Kanala ob Soči.
V lepem sončnem vremenu smo planinci ZZZV Celje skupaj z mnogimi drugimi krenili od roba Solkana preko cestnega mosta čez Sočo proti pobočjem Sabotina, na katerega z juga peljeta dve poti. Odločili smo se za tisto, ki pelje iz doline Soče po vzhodnih pobočjih do Planinskega doma, ki je bil svoj čas karavla JLA. Sabotin je namreč gora, katere pobočja si delita Slovenija in Italija. Tu se začne tudi pot miru, ki nas spominja na ogromne žrtve prve svetovne vojne, zlasti med Slovenci v teh krajih, obenem pa je Sabotin botanično zelo bogat in raznovrsten. Pod kočo so številne vojaške kaverne, na vrhu pa vojaški rovi in bunkerji. Od doma naprej se pot vije nekoliko navzdol po skalnatem »nažaganem« grebenu te gore z lepimi razgledi na dolino Soče, na zahodu pa na Furlanijo, ki leži za Goriškimi Brdi. Pri vasi Vrhovlje smo nekateri »prestopili« na avtobus, ki nas je del poti, ki sicer pelje po asfaltni cesti, pripeljal do vznožja Korade, ki je sicer del daljšega gorstva z imenom Kanalski kolovrat. Do planinskega zavetišča na Koradi ni bilo več daleč, čaj pred kočo se je vsakomur prilegel, pohodniki z vseh krajev smo se ponovno zbrali, se družili, pogovarjali, segli v roke in tudi to je prijetna stran takšnih pohodov in planinstva nasploh. Na vrhu je geodetski zavod postavil tudi moderno piramido z izjemno natančno izmerjeno ničto točko slovenskega geodetskega koordinatnega sistema (predlani je še ni bilo). Mimo cerkve Sv. Genderce pelje dobro označena pot v Kanal, trško naselje, do katerega smo se peljali ali pa prepešačili, se ponovno zbrali na Kontradi, kot je naziv za star kamnit, obzidan, s starimi mestnimi hišami obdan kanalski trg. Čudovit je tudi obnovljen Glavni trg, ohranjen je tudi del obzidja, Poiskal sem še Staničev kip, našel še Neptunov vodnjak, kip skladatelja Marija Kogoja, domačina in pogledal v globoko, kamnito strugo Soče. Kanal sam je vreden obiska. Odprta je bila tudi župna cerkev. Avtobus nas je potem po dolini Soče navzdol mimo Anhovega, Solkana, odpeljal domov. Moje posnetke iz prejšnjih pohodov po poteh V. S. si na tem portalu pogledate po datumih: 28. 3. 2013, 29. 3. 2015. Pot sem si zapomnil po njeni dolžini, raznolikosti in srečanju planinskih kolegov, znancev iz drugih pohodov. To je bil 24. pohod po vrsti.