Ljubljansko barje

SV. ANA 3. 8. 2019

Z ozirom na prometno gnečo na cestah v času dopustov, sem se odločil za potovanje z vlakom, ki je bilo najbolj udobno, točno po voznem redu in dovolj hitro. Po prestopu v Ljubljani, je vlak peljal preko Ljubljanskega barja in se ustavil na postaji Preserje, ki je najbližja začetku poti na Krim ali poti k cerkvi Sv. Ane. To je najlepši razglednik na jugu barja, s katerega vidimo barje v celoti razen sotesk ob robu. Pri postaji Preserje sem najprej poiskal začetek markirane poti proti prvemu hribu Žalostni gori z romarsko Marijino cerkvijo. Sprehajalcev tokrat v vlažnem in še meglenem jutru ni bilo. Romarska cerkev ima obzidje v katerem je 14 postaj križevega pota, do nje se pride po cesti skozi drevored ali po gozdni poti. Pot me je potem peljala skozi dolgo, obcestno in strnjeno vas Kamnik pod Krimom, obdano s polji in vrtovi domačinov. Megla se je naenkrat dvignila, posijalo je sonce in v daljavi se je pokazala 484 m visoka vzpetina cerkvijo Sv. Ane na vrhu. To je priljubljena sprehajalna točka domačinov in Ljubljančanom, malo pod vrhom se je pasla čreda koz in možno je bilo kupiti kozje mleko. Pod menoj se je razprostiralo Ljubljansko barje, tektonska udorina, občasno delno poplavljena. Barje je danes kmetijska površina, kjer kmetje pridelujejo silažo. Iznad barja se dvigujejo posamezni osameli skalnati griči iz apnenca. Po Sv. Ano je v Podpeči kamnolom podpeškega marmorja, v bistvu apnenca, gradiva, ki ga je Plečnik rad uporabljal pri svojih stvaritvah. Iz Sv. Ane se vidi proti jugu Krimsko hribovje z najvišjo točko Krima, pri Preserju pa se nahaja tudi najmanjše kraško polje v Sloveniji, imenovano Ponikve. Naselbinsko območje je področje z največjo gostoto cerkva na podeželju v Sloveniji na majhnem prostoru. Vremenska napoved ni obetala nič dobrega in kmalu sem prišel v Notranje Gorice, od tam pa z vlakom domov.