Pohod po hmeljski poti

POHOD PO HMELJSKI POTI 31. 8. 2019

Zavod za kulturo, šport in turizem je v soboto zadnji dan v mesecu augustu organiziral pohod po Hmeljski poti. To je tematska pešpot, ki se prične pred Ekomuzejem hmeljarstva in pivovarstva Slovenije v Žalcu in se konča pri vsem znani pivski fontani v Žalcu. Pohodniki smo potrebovali okoli štiri ure za celotno pot, nekateri morda manj, drugi več, saj je bilo ob poti več tematskih točk in okrepčilnih postaj, ki smo jih potrebovali v vročem in soparnem vremenu. Pred muzejem smo spoznali naše vodnike, pa tudi hmeljskega starešino in hmeljsko princeso, ki predstavljata hmeljarstvo Slovenije v času spravila hmelja doma in v tujini. Župan Žalca je ponosno povedal da je Slovenija četrta na svetu po proizvodnji hmelja. Naši vodniki so nas točno ob osmi uri začeli voditi, najprej proti vzhodu, po cesti do Dobriše vasi, kjer je v parku mogočna graščina Novo Celje. Kakšen grižljaj in nekaj požirkov vode ni bilo odveč, potem je sledil zelo zanimiv del poti med hmeljišči, kjer je ravno potekalo spravilo hmelja do obiralnih strojev. Dolga kolona pohodnikov se je potem malo ustavila oziroma upočasnila hojo ob slikovitih ribnikih Vrbje, kjer se pot približa Savinji in teče po njenem levem bregu. Veliko je bilo sence, ki jo je nudil poplavni gozd ob reki Savinji. Pri mostu čez Savinjo smo zavili spet proti severu proti Šempetru in po lepi vaški ulici s hišami z urejenimi vrtovi na obeh straneh, ljudje imajo za to smisel, smo prišli v jedro Šempetra, kjer je rimska nekropola. Odtrgali smo še en kupon z naše brošure in spili kozarček temnega piva, pa tudi nekaj pojedli. Pred nami je bil še zadnji, povsem ravninski in raven odsek med hmeljišči in polji koruze do Žalca. Sonce se je povzpelo visoko, močno je pripekalo, organizatorji so se spomnili na nas in nam nasproti poslali s traktorjem pošiljko plastenk z vodo. Po žalskih ulicah smo hitro prišli do fontane, kjer je bil zaključek. Prikazali so nam ročno obiranje hmelja, ki se ga naša generacija sama spomni iz otroških dni. Pred začetkom pouka smo hmelj obirali pri bližnjem kmetu in izmerili obrano količino kobulic s škafom , nato prejeli žeton in kasneje prejeli pri gospodarju denar za opravljeno delo obiranja. Današnji žeton smo danes zamenjali za »obirovsko južno« to je topel obrok hrane, ki so ga včasih vozili obiralkam po hmeljišču, če je delo potekalo ves dan. Organizator je poskrbel tudi za živo glasbo, za demonstracijo ročnega obiranja, potem pa sem si še ogledal Ekomuzej, lahko bi mu namenil celo dve uri časa za ogledovanje, tako bogato je opremljen. Pa drugič! Ta tematska pot nas je trajno obogatila s spoznanji o hmeljarstvu v Spodnji Savinjski dolini. Mislim da je pot odprta vse dni v letu, pa tudi muzej in oboje se izplača videti in doživeti.