Metulov vrh

METULOV VRH 1. 12. 2019

V nedeljo, 1. decembra se člani PD ZZV Celje nismo peljali daleč, pravzaprav samo do točke, kjer se cesta med Velenjem in Slovenj Gradcem najbolj zoži in kjer nihče ne ustavlja, ker skoraj ni prostora, kjer se začne kratka a strma soteska Huda luknja. To je ime za sotesko in za kraško jamo, ki jo sicer previden voznik avta pri vožnji niti ne opazi. Na levi je apnenčasti, zakraseli hrib Tisnik, 786 m visok, na desni pa za 10 m višji Pečovnik iz starejših kamenin. Reka Paka, ki priteče od Spodnjega Doliča je tukaj ustvarila ozko sotesko, ki so jo šele v 19. stoletju razširili za cestni promet, železnica pa je potrebovala tri predore med Velenjem in Slovenj Gradcem. Skozi jamo Hudo luknjo priteče pravokotno na reko Pako pritok Ponikve, ki se je prebil skozi hrib Tisnik. Zaradi prepustnosti apnenca je nastalo tu več kraških jam in Huda luknja je ena izmed njih, ki so jo že pred 100 leti začeli izkoriščati za turizem. Danes si je jamo možno ogledati v spremstvu jamarjev od tu. Vlak ne pelje več po tej progi od 1969, ko je bilo v Sloveniji ukinjenih cela vrsta lokalnih in regionalnih ter celo mednarodnih prog. Ljudje so se potem vozili z avtobusi ali s svojimi vozili. Še danes je v Sloveniji veliko ljudi, ki se sploh ne spomnijo kdaj in če so se peljali z vlakom. Planinska pot Šaleške transverzale nas je peljala v serpentinah ali ključih pod ostenji Tisnika, stopali smo po odpadlem listju, po nekoliko pomrznjenih spolzkih tleh. Če ne bi bilo nadelane planinske poti, bi komaj kdo hodil tukaj.
Za vrhom Tisnika se je pot popolnoma spremenila, znašli smo se na širokih razglednih slemenih, višje vzpetine se dvigajo nad njimi, svet je enakomerno poseljen z velikimi samotnimi kmetijami. Vodil nas je naš planinski kolega vodnik Tone iz Velenja, nam razlagal geografijo in zgodovino teh krajev, z njim so sodelovali tudi naša vodnica Franja in vodnika Franjo in Janez. Hodili smo po asfaltnih in planinskih poteh po raztresenih naseljih Graške gore, le njen osrednji del se tako imenuje. Ustavili smo se na kontrolnih točkah Šaleške planinske poti, ki ima sicer 21 kontrolnih točk in je dolga 140 km. Z ozirom na naravne lepote, bližino teh krajev, bogato zgodovino bomo tu zanesljivo še hodili.
In po čem je znana Graška gora? Leta 1944 je dobila vzdevek »gora jurišev«. Iz Paškega Kozjaka pri Gornjem Doliču se je sem prebila po hudih bojih 14. divizija, ki je v spopadih z Nemci utrpela hude izgube. A na Graški gori so jo domačini lepo sprejeli, bila je tedaj izredno huda zima, potem je morala nadaljevati pot proti Belim vodam. Divizija je sicer največja vojaška enota, tudi pri partizanih, sestavljena je bila iz brigad. Poveljstvo pa je bilo enotno. Ob vseh izgubah pa je vseeno povečevala pritok novih borcev vanjo, Štajerska je bila tedaj vključena v nemški »rajh« in to ni bila opcija za prihodnje življenje tukaj. Na Graški gori je spominski park in soba posvečena 14. diviziji (majhen muzej), nekaj stvari pa vidimo tudi lahko v Velenjskem gradu. Vsako leto v mesecu avgustu je tukaj srečanje planincev, borcev in veteranskih združenj.
Že tradicionalno je na Graški gori tudi prvomajsko srečanje. Od leta 1976 se na Graški gori odvija glasbeni festival »Graška gora poje«. To je srečanje narodno zabavnih ansamblov, pride zelo veliko ljudi, saj je v Sloveniji narodno zabavna glasba zelo priljubljena.
Na naši poti smo se vzpeli na Krajnčev , Metulov vrh in Gradišče, še več je kopastih vrhov na Graški gori, prehodili smo jo v smeri vzhod – zahod približno polovico razdalje in izpolnili lep pozno jesenski planinski dan. Lep pozdrav! Pridružite se nam na Belo krajnski Mirni gori!