Mirna gora

V nedeljo, 8. decembra, 2019 smo se planinke in planinci PD ZZV Celje podali na dolgo pot v Belo krajino in sicer smo osvojili njen najvišji vrh Mirno goro s 1047 m višine. Avtobus nas je peljal preko dolenjske pokrajine skozi Črmošnjiško dolino mimo nekdanjih kočevarskih vasi in pri vasi Vrčice smo izstopili. Naša vodnica Franja nam je že v avtobusu opisala pot in zgodovino teh krajev. Tam kjer se Kočevski Rog neha in prične belokranjska pokrajina danes ne prebiva veliko ljudi. Kočevski Nemci ki so 600 let živeli tukaj so se že na začetku 2. Sv. vojne morali odseliti v spodnje Posavje na domove prisilno odseljenih Slovencev, po koncu vojne pa so zapustili Slovenijo in v veliki meri odšli v Združene države Amerike. Po sklepu zaveznikov v Jalti so se nemške manjšine morale izseliti iz vzhodnih držav. No pri nas je ostalo le kakšnih 100 ali malo več Kočevarjev, med vojno se jih je tudi okoli 100 pridružilo slovenskim partizanom. Po letu 1945 je Kočevsko ostalo demografsko opustošeno, vasi je okupator porušil, da ne bi nudile zavetišče partizanom in danes gozd prerašča te nekdanje vasi. Ohranile so se le na obrobju ob prometnih poteh. Vas Planina skozi katero smo se mi povzpeli na Mirno goro je imela celo šolo, bila je celo sedež vaške občine, danes je zgolj izhodišče za štiri planinsko pohodne poti. Najbolj znana je literarna Trdinova pot z oznako T in Dom na Mirni gori je ena izmed kontrolnih točk. Pri domu se nahaja delno popravljena cerkev Frančiška Ksaverija kot varuha pred hudo uro, točo in viharjem Bili so romarski shodi, ljudje so prišli tudi iz Bele krajine in celo Hravške. Danes je Dom na Mirni gori edina živahna točka v tem delu, prihajajo in odhajajo številni planinci, postrežba je bila hitra, osebje prijazno.
Današnje gospodarjenje tega območja je seveda usmerjeno v izkoriščanje gozda, les odvažajo v obliki hlodovine, žag ni. Omrežje gozdnih cest je dobro, tudi planinci jih uporabljajo. Izven poti se na Rogu kaj lahko izgubite. Tukaj stalno živijo velike zveri to je medved, volk, ris in divja mačka.
Naša pot na Mirno goro je bila prijetna, položne strmine niso povzročile nobene utrujenosti, lepo vreme je pripomoglo k dobremu vzdušju. Pot je dobro opremljena s kažipoti in označbami imen dreves, zelo poučno. Z vrha Mirne gore smo se spustili po krožni poti nazaj na Planino tukaj končali pohod, dan je bil kratek, nazaj se nismo peljali preko Trojan ampak skozi Zidani most kjer je ravno tako možno kupiti dobre krofe. Bodite previdni ko tam prečkate cesto! Lep pozdrav!