Skalica

SKALICA 951 m 25. 11. 2019

V nedeljo smo bili člani PD ZZV Celje na Bohorju, ki je največje pogorje v Zasavju. Prepredeno je s planinskimi potmi in gozdnimi cestami. Bohor meji na zahodu na potok Sevnično, sotesko Zelence, kjer so ravno letos modernizirali cesto od Planine do Sevnice, na vzhodu pa sega do reke Bistrice oziroma do Kozjega od koder hodimo na zimski pohod na Vetrnik in naprej na Bohor. Na severu se Bohor prične južno od Planine pri Sevnici, na jug pa sega daleč proti Senovem , kjer so včasih kopali premog. Bohor ima več samostojnih vrhov z višino med 800 in 900 metri, najvišji pa je Veliki Javornik s 1023 metri. V enem dnevu ni možno prehoditi vseh vrhov, mi smo osvojili tri. Avtobus nas je pripeljal do skupine hiš, ki ji pravimo Stare Žage, tu je bila nekoč žaga na vodni pogon. Od tod pelje makadamska gozdna cesta proti jugovzhodu in po blagem vzponu smo dosegli Kočo na Bohorju, ki je eno izmed križišč planinskih poti. Po daljšem počitku smo krenili po južnih pobočjih Javornika in prišli na neizrazit vrh Grmada in potem na najvišji vrh Veliki Javornik po krajšem strmem vzponu. Sedaj je pot dobro markirana s svežimi markacijami in z daleč vidnimi rdečimi kažipoti, ki kažejo smer hoje in časovno razdaljo. V zadnji uri vzpona smo se povzpeli na današnji glavni cilj, skalnato Skalico, ki je drugačna od ostalih vrhov. Vrh tvorijo strme dolomitne skale, na vrhu pa je žig Sevniške planinske poti. Z vrha Skalice smo poiskali direktno pot do Starih Žag in po poti se je videlo da je bolj malo prehojena. Na tem delu Bohorja ni samotnih kmetij, so lovske in gozdarske koče, povezane z gozdnimi cestami. Obširno območje bohorskih bukovih, javorovih in smrekovih gozdov je nudilo zatočišče partizanom med NOB, tudi 14. Divizija je šla tukaj čez, v Travnem Lazu je partizanska bolnica, in na drugem kraju partizanska tehnika oziroma tiskarna.
Na poti smo srečali skupino markacistov, ki je markirala poti, označevala križišča, kjer je največ možnosti da planinci zaidejo. Imeli smo lepo vreme, saj je bil toplotni obrat, spodaj je bila megla in jezero hladnega zraka, zgoraj pa celo topleje. Največje naravno bogastvo je seveda tukaj les, saj se vidi po visokem in zdravem drevju. Divjadi je tudi veliko, a se pred večjo skupino planincev praviloma umakne. Pohod je izpolnil naša pričakovanja, na koči na Bohorju so bili že skoraj vsi, a na ostalih poteh proti Skalici in v dolino pa skoraj nihče. Odkrili smo nov del Kozjanskega kamor prištevamo Bohorsko hribovje.
Na tem zanimivem pohodu so nas varno in zanesljivo vodili naša vodnica Franja in vodnika Franjo in Janez. Lep pozdrav! Se vidimo na naslednjem izletu na Graško goro v okolici Velenja.