Po rapalski meji

PO RAPALLSKI MEJI 15. 9. 2020

Ker je bil delavnik v tednu, sreda, se je bilo najbolje peljati na Gorenjsko okrog Ljubljane po Tuhinjski dolini skozi Kamnik, Moste, Vodice, Jeprco, Škofjo Loko in naprej po Selški dolini je šlo gladko skozi Železnike, Zali log, potem pa na Soriško planino 800 m višje. Bohinjsko sedlo je prehod v Bohinjsko kotlino in tu se začenja prvi del poti po vrhovih Ratitovca, ki obhodnica Ratitovec z 12 točkami. Na tem delu je potekala nekdanja državna meja med obema kraljevinama Jugoslavijo in Italijo, katere meja je bila začrtana po 1. svetovni vojni v italijanskem letovišču Rapallo. Če ne bi slovenski partizani z orožjem priborili Primorsko nazaj, bi še danes mejo prestopali nekje pri Logatcu, Žireh, v Bohinju. Italija je utrdila to po krivici pridobljeno ozemlje s tisoči ton betona, železa in jekla. Zanimivi sta dve 12 cm debeli jekleni kupoli, opazovalnici položajev. Od železniške postaje Hudajužna na Soški progi so več ton težko maso privlekli na dva hriba, na Lajnar in na Možic in ju zalili s tonami betona za vse večne čase.
Tu je kraški svet s petimi osamelci, ki se dvigujejo iznad Soriške planine, omrežen z vojaškimi cestami, mulatierami in nekdanjimi betonskimi objekti. Planinskega doma Litostrojska koča ni več, je le eno gostišče na sedlu. Pohodnikov in turistov skoraj ni bilo, na celi poti sem jih srečal le kakšnih deset. Nazaj se je bilo najbolje in najhitreje peljati skozi Škofjo Loko, Medvode, Šentvid,in po Celovški cesti v Lj. zaviti na AC proti Celju.