Svarunova pot

SVARUNOVA POT 25. 6. 2020

Člani PD ZZV Celje in ostali smo se udeležili 24. pohoda po Svarunovi poti, ki poteka vsako leto po obronkih turjaškega hribovja in po robu Ljubljanskega barja. Ob prihodu so nas pričakali prijazni gostitelji Turističnega društva Škofljica, tudi stari znanci iz prejšnjih pohodov po občini Škofljica, ki je v demografskem pogledu najhitreje rastoča občina v Sloveniji. Razloge za to je iskati v izredno lepem nizkem hribovitem dolenjskem naravnem okolju, bližini Ljubljane in dobrim prometnim zvezam s z glavnim mestom. Tudi letošnji pohod je bil izpeljan na državni praznik Dan državnosti Slovenije v četrtek 25. junija. Ob prihodu smo se pri znanem Ruskovem kozolcu prijavili in se po skupinah odpravili na gozdno in travnato pot skozi osem vasi, lepo urejenih, pot je bila ves čas markirana imeli smo domače vodnice in vodnike. Ob poti so bile številne postojanke, da ne bi kdo omagal na poti, a to ni bilo možno saj je pot bila lahka, lahek položni vzpon nas je peljal do najvišje točke pohoda v kraju Vrh nad Želimljami, kjer nas je pričakal Svarun. Svarun je oseba iz romana Pod svobodnim soncem pisatelja Frana Saleškega Finžgarja. Svarun je bil poglavar Slovenov, ki so že tedaj živeli v demokratični ureditvi brez avtoritarnih poglavarjev. Finžgar je župnikoval v kraju, vasi Želimlje na dnu Želimeljske doline dolgih šest let tukaj pustil neizbrisne sledi. Njegovo delo je ljudska (osnovna) šola, nova cerkev in pomoč pri ureditvi kraja. Ogledali smo si njegovo spominsko sobo, kjer se nahajajo tudi njegovi osebni predmeti v vitrini, nekatere so rešili iz v vojni porušene hiše na ljubljanskem Mirju.
V prvi vasi na poti to je Zalog pa smo se seznanili z življenjem in delom Janeza Nepomuka Primica, ki je bil tudi prevajalec in profesor na šoli. Živel je v času od l. 1785 do 1823. Zaradi hude bolezni je bilo njegovo življenje prekratko. Naj omenim še da smo hodili skozi kraje , kjer so nas table obveščale da je tukaj področje medveda vse do roba Ljubljanskega barja. Najvišje smo se povzpeli do višine 580 metrov, nekateri so prehodili še pot od Želimelj do Škofljice nazaj v skoraj dveh urah, za hriboviti del poti pa smo potrebovali dobre tri ure, s postanki pa še nekaj več. Ob povratku smo dobili krepko malico, krof, si ogledali obdelavo lanu in lanene preje, med potjo pa še stara vozila – starodobnike. Ob poti so bile za nas odprte tudi vse podružnične cerkev za ogled. Lahko smo se samo zahvalili organizatorjem in gostiteljem na Škofljici za tako lepo doživet dan, praznik domovine,in vseh nas. Lep pozdrav in se vidimo na naslednjem izletu.