Koper

KOPER 18. 8. 2021

Najdaljša železniška vožnja v Sloveniji brez prestopanja poteka od Hodoša v Prekmurju do Kopra. Tudi iz Celja je vlak odpeljal zelo zgodaj, se redko ustavljal, bolj zanimiva vožnja se je pričela pri Kozini, kjer se prične leta 1967 zgrajena železnica do Kopra in ima vmes še štiri lokalna postajališča.
Vlak se je počasi (50 km/h) spustil preko kraškega roba, obkrožil Hrastoveljsko dolino in potem po ozki dolini majhne a pomembne reke Rižane pripeljal do obale. Vodna površina, ki jo potnik iz vlaka najprej zagleda, pa je Škocjanski zatok, razglašen za naravni rezervat polslane vode, mokrišče s 230 različnimi pticami. Med postajo in starim mestom je sedaj pozidana ravnina, včasih so bile tu soline in morje (v srednjem veku). Tako priobalno nižavje pri nas in tudi v Italiji se imenuje bonifika. Koper je danes mestna občina, tudi univerzitetno mesto, sedež škofije, neformalne obalne regije in veliko pristanišče povsem poleg starega mestnega jedra. Staro mestno jedro je gosto pozidano, palače kažejo na benečanski izvor, saj je Koper pripadal Benetkam do obdobja Napoleona, kasneje so prišli Avstrijci in Italijani. Novejša zgodovina nam pove da je lahko posameznik tukaj živel tudi v štirih različnih državah. Po ogledu muzeja, stolnice, mestnega jedra sem šel na mestno plažo in seveda skočil malo v morje, menda letos prvič, upam pa da ne zadnjič. Nazaj na postajo sem tudi šel peš, čeprav vozi lokalni avtobus, novo avtobusno postajo šele sedaj gradijo, železniška pa so tako sami peroni brez oznak za vlake in zaščite pred dežjem vetrom in soncem. Bilo je veliko, predvsem enodnevnih potnikov, da so zložili dve vlakovni kompoziciji novih Stadlerjevih švicarskih vlakov skupaj. Švicarske so tudi velike orgle v stolnici. Švice pa še nekaj časa ne bomo dohiteli. Stanko Vizjak