Mlinarska pot

PO MLINARSKI POTI

V nedeljo, 16. maja, 2021 smo se člani PD ZZv Celje z avtobusom zapeljali na Koroško, preko Kotelj in skozi Ravne smo se peljali po Mežiški dolini in pri Štoparjevem železniškem mostu zavili v dolino Šentanelske reke, ki pa je v bistvu potok, znan v preteklosti po številnih mlinih, ki so jih upravljali tukajšnji kmetje. Izstopili smo in se po tej ozki dolinici in se po pobočnih serpentinah vzpenjali do višine približno 600 m, ki je značilna za bolj planotasti svet v alpskem in predalpskem svetu. Tukaj so številne kmetije z obnovljenimi ali novimi hišami, gospodarskimi poslopji, čisto drugačnimi kot je bilo v časih pisatelja Prežihovega Voranca, ki je tedaj te siromašne kraje opisal v romanih Požganica in Jamnica. Šli smo skozi vasico Jamnico in odprl se nam je pogled na zasneženo Peco na jugu. Na tej poti ni bilo planinske koče, prostor za malico in počitek smo hitro našli.
Naša pot je bila krožna, zaradi lepega vremena smo se odločili za daljšo varianto, po kateri nas je vodila Franja. Edini mlin, ki še stoji in obratuje je bil Povhov mlin, čisto na koncu naše poti že v dolini Šentanelske reke. To je etnološki in tehniški spomenik tukaj, spomin na stare čase samooskrbnega gospodarjenja. Lepo vreme je kljub slabši napovedi kar vztrajalo in na koncu smo si našli prostor kjer so nas na gostinskem vrtu postregli še s kavo ali kakšnim drugim napitkom. Tudi planinsko življenje se vrača v stare tirnice.