Stari Tabor

STARI TABOR 19. 2. 2023

Člani PD ZZV Celje smo se na pustno soboto odpravili na Sežanski kras z namenom povzpeti se na najvišji hrib tukaj Stari Tabor, obiskati jamo Vilenico in Kobilarno Lipico. Izstopili smo v vasi Povir v občini Sežana in skozi vas po markirani poti krenili na hrib Stari Tabor, ki v višino meri 603 metre. Že ime nakazuje na določen zgodovinski pomen, saj je tu nastalo utrjeno naselje že v bronasti dobi, v dobi turških vpadov pa so zgradili srednjeveški stolp z opazovalnico. V času 2. svetovne vojne so Nemci uničili ostanke stolpa in tudi vas Povir. Razdelili smo se na dve skupini, prva večja se je povzpela na sam vrh in od tam šla proti jami Vilenici, druga manjša pa je po pobočjih kamnitih in gozdnatih hribov najprej prišla v večji kraj Lokev od tod pa v Vilenico.
Vilenica ni edina kraška jama na sežanskem krasu, tu je kraških jam več kot v drugih predelih v okolici. Ni največja kraška jama, je pa prva, v katero so začeli obiskovati gostje in turisti že leta 1633 in tudi od tedaj plačevali vstopnino. Obiskovalcem so domačini, ki so jih spremljali, razsvetljavo delali z baklami, zaradi tega so sicer beli apnenčasti kapniki sedaj pokriti s črnino. Veliko visečih kapnikov to je stalaktitov je tudi odlomljenih, kar kazi podobo jamskega okrasa. Sicer je pa ta jama zelo bogata s kapniki ima štiri dvorane, globoka je 72 metrov, veliko je stopnic in ozkih prehodov. V zadnjih desetletjih samostojne države je bilo opravljenih veliko prostovoljnega dela Leta 1963 je bila ponovna otvoritev jame, organizirali so ples, prva dvorana v jami se imenuje Plesna. V tej dvorani vsako leto podeljujejo mednarodno nagrado za književnost Vilenica od leta 1986 in sicer Društvo slovenskih pisateljev pisateljem in pesnikom iz Srednje Evrope. Naš ogled je bil voden in je trajal v jami eno uro. V tem zimskem času je bila temperatura v jami približno enaka kot na površju okoli 8 stopinj.
Zadnji del naše poti je bil namenjen obisku Kobilarne Lipica.. Nosi ime po drevesu Lipa, v bližini je rasla Lipa in gostilna se je imenovala pri Lip'ci. Leta 1576 je habsburški nadvojvoda Karel II. odredil postaviti kobilarno iz napol razpadajočega dvorca in imeti konje za civilne in vojaške namene V Španiji so kupili 6 plemenskih žrebcev in 24 plemenskih kobil. Najstarejši hlev je »Velbanca« (obokan strop) še danes stoji. Kobilarno Lipico so širili z gradnjo stanovanj za zaposlene, z novimi drevoredi, pašniki, travniki, na katerih je danes tudi golf igrišče. Konje so morali pred invazijo Napoleonove vojske skriti na Madžarsko, v po drugi svetovni vojni pa je ameriški general Patton z drzno akcijo na Češkem pripeljal konje nazaj. Leta 1918 nastanejo tri kobilarne. Piber na avstrijskem štajerskem in Kladbury ter seveda izvorna Lipica, kjer se je vse začelo. Lipicanci so značilne bele barve in jih uporabljajo za dresurno jahanje, za športne nastope tudi na olimpijskih igrah. Takoj po prihodu v Lipico sem si večino objektov tudi ogledal in posnel nekaj fotografij. Stanko Vizjak