Kobansko

Včasih je obstajala rubrika "Lep dan kliče", no, midva sva se odpravila najprej na Tojzlov vrh do planinskega doma obrtnikov, ki pa je žal v zelo slabem stanju, potreben prenove. Saj se trudijo z oddajo prostora za piknike, za tabore, a to je premalo, da bi v današnjih časih dobro delali. Dan je bil lep, časa dovolj, zato sva našla markacijo še za Žavcarjev vrh. Tu pa ni šlo tako enostavno, zmanjkalo je markacij, a midva sva šla v smeri vrha in prišla na grebenu do velike kmetije. Nisva mogla naprej, kajti gospodar naju ni pustil dalje, češ da ima postavljenih dovolj opozorilnih tabel, da ima žico, da tu pač ni prehoda. Res je bil razburjen, dopovedovala sva mu, da tabel pač nisva videla, ker sva šla po gozdu, a nič ni pomagalo in srečna sem bila, da je bil vsaj pes Reks bolj prijazen, kajti glede na to, kako sta ga s punčko klicala nazaj, sem pričakovala, da naju bo takoj napadel. No, vrnila sva se po isti poti in z avtom do koče, srečala pa sva tudi pohodnika, ki sta nam obrazložila, da je planinska pot sicer prava, a je kmet postavil table samovoljno in tako pač je. Ostal je le grenak priokus, misel, kako se nekateri izolirajo in namesto prijaznega pozdrava nate stresajo gnev in jezo. So bili pa zato na Koči na Žavcarjevem vrhu prijazni in niso zaman dobili laskavi naziv v letu 2024.