Na noge

Bila sva na zimskem pohodu in ker nama je bilo takrat zelo všeč, sva se udeležila tudi jesenskega, kjer smo s startnino zbrali lep znesek za Liama (družina se nam je na koncu tudi pridružila). Iz Kamnice smo se podali v hrib in mimo hudičevih skal prišli do okrepčevalnice Panorama. Po krajšem postanku smo pot nadaljevali do nasledje postojanke in še malo, pa smo bili na cilju, dve do tri ure, kakor se ti pač mudi. Pričakali so nas s kobanskim loncem, čevapčiči, točili so vino in ko so prispeli še zadnji pohodniki, se je pričelo žrebanje. Tu moraš pa imeti že malo sreče, včasih je pa dovolj tudi to, da nekaj pričakuješ. Lepo je bilo, največ pa odtehta ta dobrodelna nota, zbrali smo skoraj za dve Liamovi terapiji v Italiji. Lep občutek je to. Da bi le pomagalo...!