Planinsko društvo

Celje Matica

Stanetova 20

3000 Celje

vabi na

PREDSTAVITEV KNJIGE

Franceta Malešiča

SPOMIN IN OPOMIN GORA

Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah

Avtor je zdravnik, alpinist in gorski reševalec iz Kamnika. Knjiga, ki jo je bilo že po treh mesecih potrebno ponatisniti, je posvečena vsem, ki so izgubili življenje v gorah, in drugim, ki so jim skušali pomagati. Namenjena pa je tudi vsem nam, ki z veseljem obiskujemo naše gore.

Podatke s širšega savinjskega območja so prispevali Jerca Plesnik - Pozinek, Anton Ikovic, Valent Vider, Peter Jež, Ciril Debeljak - Cic, Gabrijel Prezelj, Božo Jordan, Franci Ježovnik, Dušan Vodeb, Silvo Jošt,

Ivč Kotnik, Danijel Kopušar in drugi.

Predstavitev z računalniško projekcijo izbora fotografij in glavnimi pripovedmi o nesrečah

in razvoju Gorske reševalne službe bo

v ponedeljek, 13. marca 2006,

ob 19. uri

v Narodnem domu na Občini v Celju. /prosim, popravite!/

Veseli bomo, če se boste udeležili predstavitve.

Knjiga bo na voljo po ugodni ceni.

Iz vsebine

7. avgusta 1741 je bilo izredno vroče in soparno. V cerkvi sv. Donáta pod Donáčko goro se je zbralo veliko število romarjev. Prihrumela je strahovita nevihta. Nenadoma je udarila strela. Devetinpetdeset ljudi je bilo takoj mrtvih, veliko pa je bilo ranjenih ali poškodovanih.

26. septembra 1843 je pet Vipavcev odšlo po drva na Nanos. V toplem vremenu so bili slabo oblečeni. Na gori je zapihala burja in je začel mesti sneg. Niso si mogli pomagati in so zmrznili.

Časnik Glas je leta 1872 zapisal, da bo v Trento prišla na ogled posebna komisija, ki naj bi ugotovila, ali bi zaradi kamnitih in snežnih plazov kazalo preseliti vasi Soča in Trenta drugam.

15. maja 1876 popoldne se je vdrl snežni plaz blizu vasi Soča. Pokopal je 65-letnega Ivana Sorča. Sosedje so mu hoteli takoj zvoniti, a gospod vikar jim tega ni dovolil, dokler ne izkopljejo mrtvega. Drugi dan so se lotili kopanja, a dolgo brez uspeha. Šele proti poldnevu so moža izkopali, ne samo živega, ampak popolnoma nepoškodovanega. Pod snegom je bil celih 22 ur.

12. marca 1899 je mama triinpolletnega Antona Pačnika, po domače Bobikovega Tončka s Pohorja, še rekla: »Otrok pa ovca gresta vedno navzgor, nikoli navzdol! Tam se nekako laže prime, laže pleza. Morali bi ga iskati navzgor.« Iskali so ga ponoči in z lučmi, a ga niso mogli najti. Zjutraj ga je Janez Vranjek našel na zametu, srce je bilo že mrzlo. Noga je bila bosa, v roki pa je držal čeveljček.

15. februarja 1929 je 14-letni Ivan Foršnarič, po domače Koprivnjekov Hanzek, doma v Zgornjem Gruškovju, šel v trafiko po tobak in vžigalice za očeta. Med potjo ga je zasul orjaški plaz pod cesto v Sedlašeku. Ljudje so ga takoj pogrešili in začeli odkopavati, a so ga našli že mrtvega. Tiste dni je v Halozah v plazovih umrlo še pet ljudi.

1. septembra 1929 sta se v Triglavu ponesrečila Herbert Brandt in Ernest Bračič. Eden od obeh je vodil, drugi pa je hotel začeti plezati za njim. Tedaj se mu je utrgal skalni blok. Tako je za seboj potegnil prvega na vrvi, ta pa se je nad njim zagozdil v kaminu in takoj podlegel. Drugi se je rešil izpod skale, jemal je še obvezo iz oprtnika in pri tem umrl.

Od 13. do 15. februarja 1952 je bilo po vsej Sloveniji izredno veliko snežnih padavin. V Posočju je bilo mrtvih 15 ljudi in porušenih več kot sto hiš. Na Bovškem je več kot 30 ur nepretrgano snežilo in je zapadlo tri metre in pol snega. Brez smuči ljudje niso mogli niti iz hiš. Bovec je bil osem dni odrezan od sveta.

Špik, 3. do 5. maja 1952. Po izjavah Jožeta Uršiča, ki je preminil zadnji od petih slovenjebistriških alpinistov, sta se prva dva sporekla in je eden od njiju odločno zahteval, naj se vrnejo. Odvezal se je in začel sestopati. Verjetno mu je spodrsnilo in je padel več sto metrov globoko. Tudi drugi se je razvezal. Ko je videl, da je tovariš padel, je omahnil za njim v globino. Drugi trije so obstali vsak na svojem izpostavljenem mestu in povsem odpovedali: »Nismo si mogli in znali pomagati.« Sledilo je prvo nočno stensko reševanje v zimskih razmerah pri nas, vendar zaman.

18. novembra 1978 se je 18-letni Miran Smerdel s prijateljem vračal po Kremžarjevi poti z Jezerske Kočne. Zdrsnilo mu je na trdem snegu. Pogledal je tovariša in se mu nasmehnil, potem pa je drsel vedno hitreje v globino.